Tonči Kuzmanić

Dragi Tonči,
ogromno si mi dal in omogočil. Čudovito je bilo sodelovati s tabo. Obrestovalo se je in se še bo na neskončno načinov. Hvala ti.

Dragi Tonči,
težko je napisati sporočilo ob takem dogodku. Še vedno se živo spominjam našega prvega srečanja, pravzaprav vožnje po snegu in razglabljanja o delovanju sveta. Hvala ti ponovno, da si delil z mano viški dialekt. Pogrešali te bomo.
Tin

Spoštovani prof. Kuzmanić.
Ob novici smo onemeli. Vaša karizmatičnost, vaša veličina in vedrina bodo za vedno ostali v nas. Hvala vam za vse.
Družini in prijateljem izrekamo iskreno sožalje.

Zavod za razvoj zdravstvenega managementa-Aleksandra Bola Natek, Peter Marinšek, Vladimir Natek in Denis B. Ujčič

Hvala profesor Kuzmanić, da ste mi odprli obzorja, da ste me naučili kritičnega razmišljanja, da lahko lažje beremo današnji svet.

Iskreno sožalje ob izgubi dragega sodelavca!

Vidim te, kako prihajaš po hodniku, odločen korak, gromek glas, širok nasmeh. Z nekaj besedami mimogrede a genialno postaviš stvari na svoje mesto, v glavah zamaješ trdna prepričanja. Tisti obvezni ‘kako je, kaj se dogaja’ nikoli ni sam sebi namenjen, odgovor ne izzveni v prazno, temveč se pogosto vrne s kratko a intuitivno mislijo. In potem hitiš dalje k študentom, ki jih ne podcenjuješ z miselnimi krajšnicami. Za mlade ti nikoli ne zmanjka energije, v njih verjameš, še na zadnjem sestanku z žarom govoriš, kako pomembno je delati z njimi.

Bil si neutruden analitik stanja duha in luciden napovedovalec smeri, v katero brodimo. Kritik zdrsov akademskega sveta v samozadostnost in samovšečnost, pa vendar zagovornik avtonomne akademske sfere, ki se ne podreja in ne uklanja ne politiki ne gospodarstvu. Govorec, ki mu nikoli ni zmanjkalo besed, a je v pravem trenutku znal vse povedati z eno samo povedjo. Ostro kot britev in radikalno.

Nedoumljiva je misel, da je to sedaj spomin. Pa vendar sem hvaležna za ta spomin in tvoje delo, ki me bo spremljalo. 

Iskreno sožalje svojcem in prijateljem.

Dragi Tonči,

bil si oseba, ki bo ostala v mojem spominu in verjamem, da še v spominu marsikoga. Bil si velik človek. Žal, tvojega povabila na ribe ne bova uresničila. Morda kje drugje…

Maja

Dragi Tonči,

bil si izjemna oseba katera me je naučila drugače gledati na svet. Popeljal si me izven moje cone udobja (ekonomije) v svoj svet, ki mi je bil na začetku tako zelo tuj. Počasi sem pričenjal razumeti kaj si nam želel takrat povedati a žal prepozno, da bi se lahko o tem poglobljeno pogovorila. Rad bi se ti zahvalil za vso podarjeno znanje, za vse pogovore ter nasvete, ki si mi jih dal tekom prvega leta doktorskega študija. Žal mi je, da se pred tvojo zadnjo plovbo nisva videla ampak vedi, da me je tvoj nenaden odhod močno prizadel.

Iskreno sožalje vsem svojcem.

Jan Frančeškin

Tonči, že leta se veseliva uresničitve tvojega vabila, da te z barko obiščemo na Visu. Tvoje vabilo za naju ostaja; ko bomo tam, te poiščemo…

Tonči je bil moj profesor, njegova predavanja, niso bila predavanja, temveč dogodki, ki se jih ne zamuja. S seminarsko nalogo, ki sem jo opravil pri njemu, sem pozneje tudi diplomiral. Vrata, ki mi jih je Tonči odprl so me pomembno oblikovala. Njegove analize družbenih dogajanj so bile vedno streznujoče, njegova vera v sočloveka vedno navdušujoča. Iskreno sožalje vsem bližnjim.

Dragi Tonči,
Težko mi je ob tvojem odhodu. Bil si kolega, nekdanji predstojnik naše katedre na Fakulteti za management, mentor, predvsem pa neizprosen preizpraševalec stanja duha na Univerzi in v družbi nasploh. Pogrešala bom tvoje lucidne govore na fakultetnih sejah, tvojo življenjsko energijo in akademsko trmo. Upam, da si zdaj tam, kamor te je vseskozi vleklo – na Visu. Vsem bližnjim izrekam iskreno sožalje.

Tonči, hvala ti za tvojo pomoč v mojih profesionalno težkih časih. V veliko čast mi je, da sem lahko s tabo kot intelektualnim velikanom sodeloval na Fakulteti za management. Fakulteta in vsa slovenska intelektualna srenja te nikoli ne bo mogla nadomestiti.

G. Profesor. Z veliko začetnico. Srečala sva se na predavanju podiplomskega študija na Fakulteti za Management v Kopru. Že takoj prvo uro ste me zadeli v glavo in me dobesedno slekli do golega in mi dali vedeti, da to kar sem se do sedaj naučil, da ni nič. Da nimam pojma. Hudičevo prav ste imeli. Bili ste mi oziroma ste mi še vedno za zgled. Za zgled misleca in drugače mislečega. Strokovnjaka, ki si upa misliti. Ki zna stopiti iz svojih okvirjev. HVALA! Neizmerno cenim, da ste bili moj mentor pri magistrski nalogi o vojni v Siriji in beguncih (2020). Hudo težka tematika. A z vami je bilo lažje. Vedno ste mi bili na voljo, tako po telefonu kot osebno. Pogovarjala sva se o otrocih, mojih in vaših vnukih. Iskrile so se vam oči. Pogrešal bom vaše mišljenje. Najdite svoj mir…

Iskreno sožalje hčerki, vnukom ter ostalim bližnjim.

Miha Šuster, vaš učenec

Če se ne motim, sem Tončija prvič srečal nekako ob koncu 80-tih, ko sem poslušal predavanje, s katerim je takrat gostoval na FDV. Predaval je o labinskem štrajku. Vidim ga kako temperamentno razlaga, zakaj je bil to prelomni dogodek v tedanji Jugoslaviji, vidim ga kako energično piše po šolski tabli, potem pa se odmakne, eno nogo pokrči nazaj in se tako nasloni na prvo klop, glavo podpre z roko, v kateri še drži kredo, in nekaj časa pozorno gleda v tablo, kot da bi rad še enkrat, sam zase, v notranjem solilokviju, premislil to, kar je dognal in nam pravkar povedal. Tega predavanja ne bom nikoli pozabil. Bilo je nekaj posebnega, povsem drugačnega od tistih “rednih”, “fdvjevskih” predavanj. Bilo je, preprosto povedano, unikatno, zunajserijsko.
Veliko pozneje, ko sem bil raziskovalec na MI, mi je Tonči omenil, da obstaja dokumentarni film o labinskem štrajku, v katerem nastopa tudi on. Film je nastal v istem letu (1988), v katerem je izšla tudi njegova knjiga o tem dogodku, režiral ga je Petar Krelja, producirala pa Filmoteka 16 in TV Zagreb, vendar film ni bil nikoli predvajan. Obrnil sem se na zagrebško kinoteko in prijazno so nam poslali digitalizirano kopijo filma. Predvajali smo ga v Labinu, kamor smo se sodelavci MI odpravili na strokovno ekskurzijo, z nami je bil tudi Tonči, ki si je film z veseljem ogledal. Zdelo se mi je, da je bil po ogledu tudi nekoliko ganjen.
Takrat sem mu izročil, kot darilo vseh nas, njegovih sodelavcev z MI, kopijo filma na DVD-ju. Ne vem, če si jo je še kdaj ogledal. Bil je človek, ki je raje gledal naprej kot nazaj. In pogosto tudi pronicljivo napovedal, ali vsaj zaslutil, kam se lahko zasuka družbeno in politično dogajanje. To je bila njegova pomembna značajska poteza. Druga je bila njegova srčnost. Karkoli je počel, je to počel z neko svojo posebno predanostjo, vztrajnostjo, v kateri je bilo seveda tudi nekaj dalmatinske trme.
Odkar se je preselil na Obalo se nisva več srečala. Žal mi je, da se nisva. Kajti če bi, bi mu zaželel mirno morje. Zdaj tega žal ne morem. Zdaj lahko rečem samo še – naj počiva v miru. Vsem Tončijevim svojcem pa izrekam globoko sožalje.

Tonči, bil si eden redkih pravih Profesorjev, ki sem jih spoznal. Postal si prijatelj s katerim je bilo možno misliti. Pomagal si nam odvrčti “oprijemalne ograje”. Brez tebe danes zagotovo ne bi bil to kar sem. Naj ti bo lahka zemlja.

Tonči, dejanski prvoborec današnjega časa, ki nam je neumorno jasnil svet in katerega nauki se bodo pomnili še dolgo. Iskreno sožalje družini in vsem bližnjim.

iskreno sožalje družini in sodelavkam_cem Mirovnega inštituta. vedno se ga bom spominjala kot odličnega predavatelja. tudi Tončijeve knjige so me oblikovale.

Tonči – neskončni žar angažirane misli. Svet bo precej bolj pust brez njega. Iskreno sožalje vsem bližnjim.

Draga Marja, moje sožalje.

Tonči, hvala za vse tekste in delo. Mi izginemo, teksti pa ostanejo. Tudi če v neskončnosti časa in spreminjajočih se razmer ena sama misel nekoč postane spet aktualna, je veliko.

Tončija sem spoznala, ko sem ga leta 2011 intervjuvala za Radio Študent. Dejavnosti in tematike društva Likej, ki jih je vneto predstavljal, so me pritegnile vse do Kopra in sem se jih zaradi lastnega zanimanja z veseljem udeleževala, če sem le utegnila. Njegova govorjena predavanja so mi bila vedno v navdih. Nikoli me ni formalno poučeval, ampak ga bom vedno štela med svoje profesorje. Vsem svojcem, svojkam, prijateljem in prijateljicam, izrekam iskreno sožalje. Iskreno sožalje izrekam še posebej hčerki Marji in vnuku Vidu. <3

Srečal sem Kuzmanića v študijskih letih in mi je ostal v dobrem spominu.
Moje sožalje njegovi družini.

Mislil sem, da razumem toleranco. Tvoja misel, da je toleranca privilegij močnejšega, me je pognala v nov krog razčlenjevanja.
Tvoj polnokrvni nasmešek gre z menoj.

Spomini na Tončija segajo daleč nazaj, v prejšnje stoletje, ko smo pili kavo pred fakulteto in je mojemu bratu dajal napotke in vlival pogum pred njegovim odhodom v Kanado. Večno hvaležna za izkazano človeškost!

Sožalje družini in vsem, ki ga imajo/-mo v lepem spominu!

Hvala vam, Neli

Dragi Tonči,
spoznala sva se kot študenta FSPN-ja, kjer si v številnih debatah z načitanostjo, jasnostjo, lucidnostjo in ostrino svojih nastopov opazno izstopal v naši generaciji.
 
Po koncu fakultete so se najine poti redko križale, a ohranila sva dobre odnose. Cenim tvojo angažiranost za prave stvari, nasprotovanje avtoritetam, tudi najvišjim, ki si jim argumentirano sesul stališče.
Nikoli ne bom pozabil tvojega nastopa pri državnem sekretarju na MNZ leta 1992. Odločno si se zavzel za registracijo Društva bosansko- hercegovskega in slovenskega prijateljstva LJILJAN, sicer bi se ta boj z državo vlekel še mesece ali leta.
Večkrat si nastopil na tribunah Bosanskega foruma, kjer si brez dlake na jeziku govoril o razpadu Jugoslavije, agresiji na BiH, razjasnil ozadja, razgalil politiko Srbije in Hrvaške, tudi hinavščino nekaterih evropskih držav do bosanskih beguncev.
 
Poznajo te v akademskih krogih Slovenije, vseh držav bivše Jugoslavije in tudi Evrope.
Poznajo te tudi preprosti ljudje, npr. oštirji na Visu: Poznajo Tončija in so ponosni nanj!
 
Dragi Tonči, tudi jaz sem ponosen nate, žalosten sem, pogrešam tvoje lucidne, ostre, pogumne in kritične izjave.
Vedno bom ohranil lepe spomine na najino prijateljstvo,
Esad Ajeti, prvi predsednik društva LJILJAN

Svet potrebuje več profesorjev, kot je bil Tonči Kuzmanić! Poslušala sem le ena njegova predavanja in to davno kot študentka, a je bilo dovolj, da me ta dragocena popotnica spremlja vse življenje. Iskreno sožalje vsem njegovim.

Tonči počivaj v miru! Tvojim najdražjim pa izrekam iskreno sočutje.
Hvaležna sem, da sem te imela priložnost spoznati že dolgo nazaj… kot veselega in igrivega sogovornika, ki je izžareval globok čut za pravičnost in za vključujočo ter socialno prijazno družbo.

Iskreno sožalje ob težki in mnogo prerani izgubi.

Žal mi je, dragi Tonči …

Pred dosti leti smo bili deseterica.
Skupaj smo se potepali po takratni državi in jesen ter z njo začetek študija dočakali na Zaglavu. Ob zorečem grozdju, lesketu morja in tvoji kitari smo skupaj snovali in sanjali prihodnost.
Govorili smo tudi, da se bomo sem na Vis še vračali. In se tudi smo.
Danes ob prezghoidnjem slovesu naše misli bežijo k druženjem, skupnemu študiju in tudi temu, da nas je življenje prehitro ločilo. Ob tem pa tudi v spoznanje, da smo kljub temu kar smo preživeli skupaj, bili skupaj premalo.
Vsi, dragi Tonči se spominjamo tvoje odločenosti, da se slej ko prej vrneš na tvoj Vis – k Jakovu, Marici, Tanji in svojim Višanom in Višankam. Na prijateljski način smo ne le verjeli, vedeli smo, da se vrneš. Če ne prej, smo si rekli, pa v letih, ko izprežemo iz kolesja naših služb. Nekateri smo si te predstavljali na čolnu, drugi pod brajdo, spet tretji kot osivelega a šarmantnega aktivista, ki še vedno hoče, da bi bilo ne le ljudem po svetu ampak tudi tvojim na Visu dano živeti kolikor je le mogoče dobro.
Malo se jeziš, ker ne gre vse tako hitro in dobro, kot bi rad ti. Skupaj s svojim krogom načrtujete boljše in se ne date.
Le tega, da boš odšel pred nami, da se boš na Vis vrnil brez tega da se spet zberemo skupaj, si nismo predstavljali. Verjetno se s tem še dolgo ne bomo sprijaznili.
Za nas boš ostal vsaj malo hudomušen, poln idej, neutruden v argumentaciji in vedno pripravljen na klepet ob ribi, dobrem vinu in seveda za prehod preigravanja zvokov, ki se prepletajo z morjem.
Naj te bučanje morja tvojega Visa, dragi Tonči, za vedno ohrani med nami.
Cveto, Alenka, Marta, Milica in Slavko

Kar je bilo pri Tončiju fascinantno, je bil njegov retorični zanos. Mišljenje in delovanje pluralnosti, onkraj ozkih, včasih tudi na bojda mišljenjsko osvobojenih ozemljih, ki pa so ga pogosto prečile sicer alternativne, a ozke pameti. Bil je neusmiljen do avtoritet in blagohoten do mladih. Poslušal je, nato pa se je zapodil v zanesenjaški dialog z drugače in mimo mislečimi. Vseskozi se je vračal h klasikom, jih znova bral, soočal preteklost s prihodnostjo in učil, da je možno začeti znova.     

Naj mu bo morje tista naskončnost njegovega znanja in večnega, vedno spreminjajočega miru. Takih velikanov enostavno več ne bo. Kdor je Tončija poznal, je priča v konjukturi, ki radira take bistre ume in ustvarja pseudoizobražene samooklicane poznavalce, medtem ko univerze štempljajo diplome in skrivajo predavanja in syllabuse. Moje iskreno sožalje družini, prijateljem, sodelavcem in Drugim.

Spoznal sem ga kot soizvajalca, skupaj z Vlasto, izbirnega predmeta na Oddelku za sociologijo FF UL, ki nam je prinesel svežino perspektive političnega mišljenja, ki je še zdaj navdih. Takrat enkrat je zagnal tudi Delavsko-punkersko univerzo in z njenim imenom počastil dve gibanji, ki sta se zdeli v tehnokratskem main streamu 90. let odveč, desnica, ki je bila že na poti radikalizacije, pa ju je prezirala. Začelo se je s cikli nekaj predavanj, ki pa so bila vse kaj drugega od družboslovnih shematizmov, ki so prevladovali na uradni univerzi. Nekoč smo ga vprašali, ali bi lahko kaj izvedeli o marksizmu in nam je organiziral vrhunske bralne krožke z Božidarjem Debenjakom. Šele tam smo se zares naučili brati, diskutirati in študirati. Potem je zagnal še nove fokusne dejavnosti in skupnosti pretežno mladih entuziastov, eno za spremljanje nestrpnosti, drugo za kritiko menedžerske paradigme itd. V tem začenjanju je bil izvrsten. Povsod, kamor je prišel in česar se je lotil, je pritegnil nove mlajše sodelavce in pustil v vseh nas svoj neizbrisen pedagoški pečat. Obenem se je vedno gibal naprej, k novim pobudam, vzdrževanje pogona začetih projektov pa je prepustil drugim, praviloma mlajšim. Nekoč je (tudi z avtobiografsko noto) pojasnil, da človek ni rastlina, ki se zakorenini, temveč je žival, ki se giblje. Bil je človek árchein, ne práttein. Izjemen je bil v postavljanju tez in vprašanj, ki bodo odzvanjala še dolgo. Kasneje, ko smo postali starejši, smo spoznali, kako zapleten je svet in kako po malem in z veliko truda ga je mogoče spreminjati. V tem smislu smo se postarali, Tonči pa je ostal in bo ostal mlad.

Bili smo sopotniki v 80ih in ostal mi je občutek, da je na drugi strani varno, če Tončijev um premišljuje stvarnost, s katero nimam več toliko stika. Ostaja mi slika, kako z Vlasto prepevata dalmatinske pesmi na odru KUD FP v Trnovem, ostajajo slike, drže, pojavnosti, obrazi, ljudje. To so podobe mojega časa, ki boleče izginja. Vlasta, objem in sožalje!

Dragi Tonči, prvič sva se srečala, ko si privolil v intervju za Primorske novice. Takrat sem brala tvojo Antipolitiko in Bitja s pol strešice. Pogovarjala sva se o ksenofobiji in vojnah na Balkanu. Takoj po tem sem zavila na tvoja predavanja, politična beštijalnost tvoje misli in drže je bila edinstvena. In bila je nalezljiva. O temah, o katerih sem te takrat spraševala, sva pozneje v okviru Mirovnega inštituta organizirala konferenco. Vis je za silo zamenjal Piran, bili smo ob morju, kamor te je vselej vleklo. Kitara je bila običajno zraven. Nastala je knjiga Nation-states and xenophobias: In the ruins of former Yugoslavia – k tvojemu tekstu o Völkish populizmu se vračam še danes. Pa spomnim se voženj z mojo Zastavo v Brežice in Ljutomer, na srečanja, kjer si govoril še o eni drugi knjigi, Obrazi naše Evrope, ko si neizprosno rezal obličja EU in ZDA. In spomnim se fuzbala, ribe in vina. In kasete od Azre. V jesenskem deževnem popoldnevu navijem Fugazi, kar si poslušal, The floating boy: Lie on the ocean, Float on the ocean… Down on the sea… Floater, Gone, Gone… The breeze, Clouds. Lie on the ocean, Lie on the sea… Dragi Tonči, ostal boš v navdih.       

Dragi Tonči,
Nikoli ne bom pozabila, ko sem te prvič srečala. Bilo je davnega 80. leta, ko smo te bruci debelo in s spoštovanjem gledali in poslušali v takratni slavni predavalnici B na FSPN na javni tribuni o vlogi civilne družbe. S svojim zagretim govorom, ki je bil tako doživet, da si čutil, kako prihaja iz globokega razmišljanja, si požel naše tiho strinjanje. S svojimi tehtnimi poudarki in razpravo si razburkal takratne študijske vsebine na FSPN, mi pa smo imeli to srečo, da smo ob FSPN-jevskih avtoritetah političnih ved, imeli priložnost slišati še drugo plat družbenih in političnih dogajanj. Takrat smo te poslušali z odprtimi usti, saj si se uprl akademskim avtoritetam, kar je bila za nas še ena izkušnja več na poti v oblikovanje s svojo glavo razmišljujočih družboslovcev. Hvala ti za vse lucidne misli, ki si jih delil z nami, mlajšimi sopotniki.
Vsem svojcem izrekam iskreno sožalje!

Iskreno sožalje ob izgubi izjemnega človeka, izjemnega predavatelja..

Dragemu znancu in prijatelju v spomin, na snidenje tam, kjer je samo mir!

Postovani,

Duboko me je potresla vijest o ranom odlasku dugogodisnjeg prijatelja i izvrsnog znanstvenika iz oblasti sociologije i srodnih disciplina. Tih, tolerantan, blizak ljudima, sklon da pomogne svima u nevolji, uvijek srdacan, nenametljiv, zracivsi optimizam i blagost, primjer dobrote i istinskog humanizma. Borac za ljudska prava, protiv diskriminacije i racizma. Ostavio je golemo nasledstvo, znanstveno i ljudsko. Duboko je dozivljavao dramaticna zbivanja na Balkanu, prije svega na Kosovu 80-tih godina i kasnije, nepostedjeno represijom i nasiljem srbijanskog rezima prema albanskoj populaciji. Moje prijateljstvo se upravo uspostavilo i ucvrstilo tih godina suradnjom o “vrucim” temama u “Mladini” i “Casopisu za kritiko znanosti”. Bio je srdacan gost u mome domu pocetkom 1989. godine za vreme ulaska Trepcinih rudara u jami u Starom trgu; isao je taksijem svaki dan u Mitrovici i Starom trgu. Pisao je o tim i svim drugim desavanjima, obavestivsi slovenacku javnost o cijelokupnoj istini na Kosovu i oko Kosova. Bio je suorganizator znanstvenog simpozijuma “Kosovo-Srbija-Jugoslavija” pocetkom 1989. godine i suizdavac knjige pod istim naslovom u okviru KRT-a, koja je policijskim nalozima u Srbiji bila zabranjena!

Neka ti vijecna slava, Tonči Kuzmaniću!

Hivzi Islami

Slava mu! Sožalje družini in vsem, ki jim je bil tako ali drugače blizu.

Tonči was a friend, a comrade, a supporter, a critic. He took the time to explain, patiently and carefully, the context and contradictions of the Slovenian movements of the 80s to me and read what I wrote about them just as carefully. You knew you had gained a kind of acceptance by the sophistication with which he engaged with and challenged your arguments. He pushed you to write better, always. When we were both invited to the same conference at Brown University, Tonči was the chief cook and ideologue (in all the best senses of the term) at a memorable supper of skampi na buzaru and songs of the Yugoslav new wave! He invited to me to speak at the Workers and Punks University, and placed of a beer in my hand just before the lecture. I will miss him. Rest in power, Tonči!

Bil je moj profesor, potem je postal tudi moj prijatelj in politični mentor. Znal je spodbuditi žgočo debato, bil je tenkočuten poslušalec, iskren demokrat (nikogar od nas, mladcev, ni pokroviteljsko podučeval, pač pa vključeval), pronicljiv analitik, v svojem bistvu pa preprost in srčen, topel človek.
Študente nas je peljal na konferenco v Trento (nazaj gredo smo tekli čez pol Benetk, da smo ujeli vlak), povabil nas je k njima domov, na debato, ki se je sprevrgla v žurko s kitaro, pripeljal nas je na Mirovni inštitut, prostor intelektualnega vrenja, vključil v DPU … veliko je tega.
Med drugim me je naučil, da ni pomemben le kamen, ampak tisto, kar je pod njim …
Hvala za vse to, Tonči. Mirno pluj po svojem morju. Svojcem in vsem bližnjim iskreno sožalje.

Tonči ni prvi človek v vrsti prijateljev, sodelavcev, sorodnikov…, ki so se z mojega gledišča poslovili prezgodaj. Ni res, da bi bil tisti, ki umre zgodaj – kot pravi znani roman in film po njem – “dlje časa mrtev”. Ravno nasprotno je – dlje časa je živ v spominih tistih, ki smo bili z njim v aktivnem stiku. Vsi, ki živimo dlje, smo s temi prezgodnjimi odhodi presunjeni kot, da bi se čutili nekako krive, krive, ker smo bili kdaj premalo pozorni, včasih krivični, nerazumevajoči do pokojnika in ker vemo, da je zdaj prepozno, da bi kakorkoli popravili kaj od tega. Ostane nam delo na spominu, ki živi v nas in edino, kar še lahko storimo je, da ta spomin posredujemo naprej. Tonči si to več kot zasluži.

…še v zadnjem javnem nastopu o covidu si bil do konca predan liniji mišljenja Arendtove, ki je s tvojo mislijo našla pot v slovenski politični prostor…sožalje vsem tvojim…

To ostaje zaboravan u sjecanjima svih nas koji smo osjetli njegovo svesrdno angaziranne protiv nepravde. Uvjek solidaran, dusa od covjeka. Njegov solidarnosni duh i njego angaziranje u odbrani nepravedno tretiranih ljudi ostaju zauvjek u onima koji su s njim imali srece da suradjuju ili makar da se druze. Znali smo se vec od kraja ’80-tih godina. NE MOGU SE zaboraviti njego gostoprimstvo i druzeljubivost. Prvorazredni znalac drustvenih gibanja i uvijek volja pomoci slabijem.
Zaista dusa od covjeka.
Sucut porodici i svim njegovim dragim poznavateljima.
R. Ismajli

Hvala ti, Tonči, da si tako vneto in kritično opozarjal na družbene anomalije in se pri tem junaško in predano držal treh tisočletij (politične) teorije. Izjemno prijetno se je bilo družabiti s teboj, se učiti, krepiti v uporniški in humorni drži. “Tvoja” leta Delavsko-punkerske univerze v klubu Gromka so bila nepozabna!

Prijeten človek

Tvojo lucidnost, tvojo rezko kritičnost, tvoj humor – vse sem enako cenil, vse bom enako pogrešal.

V času, ko se zdi, da sta nas zapustili vsa pamet in zdravi razum tega sveta, se je poslovil eden najvecjih mislecev, zoon politikon (v besedi in dejanjih), ki pokoncno stoji ob Aristotlu, Arendtovi, Andersu, Wittgensteinu ter vsem ostalim njegovim “vzornikom” in katerega sem imel sreco ter cast tudi osebno poznati.

V eni seansi ti je lahko do potankosti in edinstveno razdelal in obdelal katero koli politicno vprasanje, vrtal in prevrtal um, premagal v namiznem nogometu in ti za konec spekel vrhunsko ribo. Vrhunski predavatelj in govorec, ki je vedno ostal tudi Clovek z veliko zacetnico. Tonci, bil si eden in edini, pogresamo te.

I am deeply saddened by the news of passing of Tonči Kuzmanić. He
was an inspiration and role model to many generations of researchers. He will be greatly missed, but his legacy will live on for many years to come.
My heartfelt condolences to my colleagues at the Peace Institute and to his family and friends. 

RIP

Razumni upornik z optimističnim nasmeškom, se vidimo…

Izjemen človek in odličen sogovornik ob katerem si težko ostal nezainteresiran. Naj v miru počiva na svojem otoku. Sožalje vsem prizadetim.

Poslovil se je izjemen človek. Upam, da bo mlada generacija sprejela in nadaljevala njegovo držo, zlasti ko gre za vprašanja slovenske družbe. Iskreno sožalje vsem njegovim bližnjim.

Dragi Tonči, odkar sva se spoznala v mojih študentskih časih, nama v pogovorih in druženju nikoli ni bolo dolgčas, ampak se je vedno znova našlo nekaj novega, kar je obogatilo razpravo, vse nas, ki smo v njej sodelovali, in terjalo njeno nadaljevanje… če ne drugače, s kakšno pesmijo ob spremljavi tvoje kitare. Zadnja leta se, žal, nisva kaj dosti videla in sem te pogovore, pogosto ostre in provokativne, pogrešal in ves čas upal, da pride čas, ko jih bova nadaljevala sama ali v kakšni zanimivi družbi. Prehitro si odšel! Tisti, ki smo te poznali in te doživeli, te ne bomo pozabili… in vem, da si se dotaknil mnogih.

Dragi Tonči, dobro veš, da si nepozaben, saj si bil nepozaben namenoma. Zame si bil tudi vsakič znova dokaz, da se je treba učiti od nabritih in neprilagojenih, in se bom k tvoji osebni britvi, bolj ostri od Ockhamove, vračal, kadar bom začutil, da postajam spravljiv. Ko si nazadnje levici predaval še marksizem in mi poslal prepis predavanj v oceno, sem ugotovil, da sem tvoj učenec. In takih je dosti naokrog, izročilo se ne bo izgubilo.

Žalostna sem, da odhaja moj odličen bivši študent in krasen človek. Iskreno sožalje vsem njegovim bližnjim in sodelavcem

Ena od Tončijevih vrlin je bila, da je iz svojih konciznih družboslovnih analiz izpeljal črnogledne napovedi, pri tem je bil vedno prvi. In kot vidimo zdaj, se nikoli ni niti enkrat zmotil. Hvala ti!

Ni besed s katerimi bi lahko izrazila hvaležnost, da sem lahko prisluhnila njegovim mislim. Kot ni besed za praznino, ki je nastala ob nenadnem odhodu. Pomembno je vplival in zaznamoval moja študijska leta, kakor tudi nadaljnja.
Sočutje družini, bližnjim in vsem, ki ga bodo pogrešali.

Tonči! Kako naj te opišem kot mojega BEST profesor-ja EVER svojim otrokom? On je bil tak, ma veš tak, ma sej ne vem kako naj opišem, bi ga morala spoznati, pol bi vedela o čem govorim. Počivaj v miru. Iskreno sožalje vsem domačim.

Tonci, novica je pretresla, sploh zdaj, ko si ravno dobro odsel v zasluzeni pokoj. Tvoja predavanja, tvoja preprostost, dalmatinska navihanost, deljenje zivljenskih izkusenj in napotkov bodo vedno ostale v spominu. In prav takega te bomo ohranili v spominu, vedno nasmejanega! Hvala ti! Pocivaj v miru! Iskreno sozalje druzini, prijateljem in sodelavcem!

Kdo bi si mislil, da lahko tako neizčrpen vrelec znanja, misli in idej sploh kdaj presahne… Izredno sem pa ponosen na to, da je bil moj diplomski mentor. Srečanja z njim so bila res nepozabna. Vedno si je za najina srečanja, ki so se dogajala kar na njegovem domu, vzel veliko časa, ki sva ga večinoma izkoristila za različne teme pogovorov od družbenih pojavov do vrtnarjenja, vina, glasbe in ribolova. Ja, morje je teklo po njegovih žilah in resnično je bil ponosen na svoje viške korenine. V življenju nam ni dano srečati veliko ljudi takšne intelektualne in duhovne širine ter takšne človeške topline.
Srečno, Tonči, med mnogimi življenji si nepozabno lepo zaznamoval tudi moje.

Iskreno sožalje družini, prijateljem in znancem, zahvala pa tebi Tonči, bil si naš najboljši profesor, ki nas je naučil tisto kar dejansko v življenju potrebujemo.Izredno karizmatičen in dobrosrčen človek si bil.

Iskreno sožalje družini in zahvala za vse dobro in resnično, kar sta skupaj z Vlasto nepozabno prispevala v sferi družbeno-političnega.

Iskreno sožalje ob izgubi. Velik človek, prijeten do sočloveka.

Hvala mu za njegovo nepozabno zapuščino. Njegove misli so še danes bolj žive in nam pomagajo pri preprečitvi nestrppnosti in sovraštva do drugačnih in drugačemislečih. Slava mu.

V koščkih se spominjam časa izpred dvajsetih in več let, ko si mi skupaj z nekaterimi drugimi odpiral vrata v svet raziskovanja in kritične misli. Enkrat takrat sem del poletja preživel v tvoji kući na moru na Visu. Vidim te, kako ležiš v viseči mreži le nekaj korakov stran od morja in bereš Foucaulta, jaz pa na prvi prenosni računalnik tipkam prve strani magisterija. Zvečer si me vzel na svoj čoln in lovila sva ribe. Na Golniku, na tistih znamenitih piknikih, si igral kitaro, mi pa smo zraven fušali Šifrerjevo Ostani z nami … A ti si odšel. RIP, Tonči.

Izjemen profesor, nikoli ga ne bom pozabila.

Nebo je polno zvezd. Tonči se nam bo oglašal s teh svojih novih višav. Sožalje vsem, ki ste ga imele rade in imeli rad.

Labinski strajk, Neca Jovanov, Tonci Kuzmanic, Lidija Mohar, rudari, kakvi su to dani bili. A ja ucim od njih I pisem doktorat o apsentizmu kao obliku industrijskog konflikta. Ucila sam od najboljih. Nismo se nikad sreli Tonci I ja, a bio mi je deo nebioloske porodice. It hurts, it hurts, boli bol. Sada se njegovim odlaskom povecao moj kapacitet plakanja.
“Da I najumornija reka
Ipak sretno do mora doplovi.”
W. Whitman

Iskreno sožalje ob izgubi izjemnega predavatelja in mentorja.

Prehitro, Tonči, mnogo prehitro. A hvala za zapuščino! Tako ostajaš z nami.

Težko je dojeti to novico, to dejstvo, to neizprosno logiko našega življenja. V spominu pa mi bo za vedno ostal tvoj veder obraz. Srečno, kamorkoli že greš.

Velik mislec in človek je odšel, a hkrati tudi ostal.

Tončija danes samo še bolj pogrešamo kot kdaj koli prej!

x

Iskreno sožalje ob izgubi velikega človeka.